Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom nekoč uživala v košnji trave, bi se mu smejala. Delo na vrtu mi je bilo vedno nujno zlo, nekaj, kar pač moraš narediti. Potem pa sem se preselila v hišo z velikim travnikom in ugotovila, da brez prave opreme ne gre. In tam se je začela moja zgodba s kosilnicami.
Najprej sem si izposodila staro bencinsko kosilnico od soseda. Bila je težka, glasna in vsakič, ko sem jo skušala zagnati, sem imela občutek, da vlečem za življenje. Po dveh vikendih boja z njo sem se odločila, da je čas za nakup svoje. Ko sem začela raziskovati, sem bila presenečena, koliko različnih kosilnic obstaja – električne, baterijske, samohodne, robotske,… Izbira je bila skoraj prevelika.
Na koncu sem se odločila za baterijsko različico. Bila sem skeptična, ali bo zmogla vse, kar obljubljajo, a po prvem testu sem vedela, da sem izbrala prav. Kosilnice na baterije so tihe, lahke in neverjetno preproste za uporabo. Brez kablov, brez bencina, brez hrupa, ki ti razbija glavo. Samo pritisneš gumb in greš.
Košnja, ki mi je prej predstavljala obveznost, je postala nekakšen ritual. Ko stopiš na sveže pokošeno travo in zadiši po poletju, začutiš tisti mali ponos – delo je opravljeno. Ugotovila sem, da so dobre kosilnice tiste, ki ti omogočijo, da uživaš v procesu, ne samo v rezultatu.
Danes razumem ljudi, ki govorijo o terapevtskem delu na vrtu. Tisti čas, ko kosim, se mi glava popolnoma izprazni. Nobenih e-mailov, nobenih sestankov – samo jaz, trava in brnenje motorja. Kosilnice so mi na nek način pomagale odkriti, da tudi v najbolj vsakdanjih opravilih lahko najdeš mir.
Zdaj si ogledam še robotske modele in priznam – zamisel, da bi kosilnica sama delala, medtem ko jaz pijem kavo na terasi, se sliši sanjsko. A po svoje mi je všeč, da to še vedno počnem sama. Kosilnice me spomnijo, da ni vsak trud težak – včasih je točno tisto, kar potrebuješ, da se počutiš živo.…
Read More